Evo.Spet enako. Vedno se dogaja. Počasi mi že res dol visi. Starši gor al pa dol. Rabim jih. Mama podlega očetu in njegovim foram. Kaj naj pa jaz? Svoje probleme zaupam sestri stari 13 let? Naša družina je že zdavnaj propadla. Čeprav se oče trudi vzpostaviti neko družinsko vez nazaj. No, to poskuša 4 leta če že ne več? Mogoče mu je uspelo pri mami. Mogoče mu je uspelo pri sestri. Pri meni? Ne. Na žalost je naletel na enak karakter kot ga ima on. Zatežen. Nasmejanost, iskrenost itd. imam po mami. Po očetu? Zateženost. In to mu ne paše. Če je kdo česa kriv v hiši sem to jaz. Jebiga, takav je život. Že navajena od 11.leta dalje. Kaj me je gnalo v osnovni šoli da sem, izdelovala z odličnim uspehom? Ne vem. Kaj me žene v srednji šoli? Nič. Nimam volje. Ne da se mi. Ko že pokažejo starši voljo do tega da bi me lahko kam spustili glede na mojo starost, popravim še ocene, a stanje s starši se na hitro poslabša. Sovražim očeta. Ja mirne volje lahko to rečem. Vem tudi zakaj. Dejansko za mano ni ravno otroštvo katerega bi vsakemu privoščila. Nekje do 10.leta je še bilo. Vse je bilo vredu. Starši, stari starši, stric… Vedno me je najbolj vzgajala babica. Mame se v vzgoji sploh ne spomnem. Pa ne vem zakaj. Še očeta se večkrat spomnem. In zdajle ko tole pišem, pišem s solzami v očeh. Vem da bo tole nekdo prebral. Dejansko hočem da tole nekdo prebere. Že zato ker mi bo lažje.
Zakaj se mame ne spomnim? Ne vem. Razmišljam o tem. Ampak res se je ne spomnim. Ne spomnim se da bi se kdaj igrale skupaj. Zakaj? Zakaj…ne vem. Spomnem se par dogodkov iz svojega otroštva…Ko me je oče udaril da sem priletela v steno in si prebila arkado?… Ko sem nekje pri 5. Letih prijela cigaret v roke in sem jih spet dobila od očeta? Ko me je oče udaril ker se nisem nehala jokati? Zakaj nimam nekih dobrih spominov? In to dobesedno razmišljam zdajle in napenjam možgane. Kje je bila mama čez moje otroštvo? Nikoli si ni upala ničesar reči očetu. Nikoli. In še zdaj nima tega poguma. Po komu imam jaz moč da se uprem človeku? Po očetu? Po mami ne. Resno me žre moje rano otroštvo. Do desetega leta je prababica, katero sem klicala babi, skrbela za mene. Mislim…redno skrbela zame. Spomnim se dogodkov z njo in babico. Druga ne. Zakaj se ne spominjam rojstnih dnevov? Ko gledam fotografije z mojega rojstnega dne, obstajajo samo tri serije fotografij z mojih rojstnih dni. Trije rojstni dnevi. Kje je ostalo? Prva oseba ki mi je vedno čestitala je bila prababica. Ona, je bila tista ki sem ji vedno vse zupala. Razumela me je. Pa čeprav je bila stara že 90. Ona me je razumela vedno. Vedno je vedela kaj želim. Objela me je takrat ko je bilo najbolj potrebno pa čeprav nisem ničesar rekla. Zakaj je morala oditi? Odšla je tri leta nazaj. In me samo pustila v tej zmešnjavi. Res mi je bila vse.<3. Nikoli ne rečem da je umrla. Ona ni umrla, ona še živi. Samo…odšla je. In jasno je da jo pogrešam. Nekje v desetem letu moje starosti je oče pogruntal da je alkoholik. Kaj je naredil? Zdravit se je šel ja…Tri tedne v hiši mir in spokoj. Z mamo se nisma še nikoli prej toliko pogovarjale kot takrat. Takrat se nekako začnejo moji bolj pogosti spomini z njo. Pogovarjale sma se…Igrale sma se…Objemale sma se. Seveda je bila vmes še sestra. Vse tri smo biel popolna družina. Brez očeta. In takrat sem pomislila kako bi bilo dobro če ga ne bi bilo… Preden je ugotovil da ima probleme z alkoholom, je bilo v hiši prelite veliko krvi. Dobesedno. Najhuje kar je bilo je trajalo približno dve leti. Mamo je pač pretepal in ji grozil da jo bo ubil. Mene je v tem času pretepel dvakrat. Za brezveze. Od takrat sem ga začela sovražiti vsak dan malo bolj. Prišel je trenutek ko se je naredil najbolj bogega v družini. Mafija, policisti, js…vsi smo bli vpleteni v eno sam sranje. Vse skupaj pod imenom Mafijaaaaaaa. Za nejga je bila vse mafijaaaa. Obtožbe da so v hiši skrite kamere, mikrofoni da mu prisluškujejo, ovo i ono, je bilo zame preveč. Prvi pobeg od doma. Z vso močjo sem tekla v gozd. Skrila sem se v neko staro deblo…Pred tem sem očetu vzela cigarete. Pri 10.letih sem v eni noči skadila celo škatlo cigaretov. Pa sploh nisem znala kaditi. Od prvega pobega dalje, me oče ni več objel. Niti enkrat samkrat. Bilo je pozabljeno. Nehal je piti in stanje se mu je izboljševalo. A v mojih očeh ni bil nikoli več enak kot včasih.Pozabljen kot oče. Čeprav…nekje globoko v sebi..ehh.
Še vedno se je skozi vsa ta leta ponavljalo bluzenje o mafiji in podobno. Ko slišim za karkoli podobnega, se mi dvigne pritisk. Ne morem niti slišati za alkohol, sovražim akcijske filme, sovražim nože, strah imam pred zaprtimi prostori zaradi skrivanja v omari, sovražim svojega medvedka… Zakaj nekje v sebi vse tako močno sovražim, a na zunaj…sem perfektna? Zgodilo se tri tedne nazaj da sem spet pobegnila. Ne, oče ni začel piti nazaj..ampak.. Njegove ideje o mafiji ipd. so spet plod njegove domišljije. Narobe je nekaj v njegovi glavi. Iskali so me samo 6 ur…Potem sem prišla sama nazaj. In oče…Objel me je. In jaz sem se zjokala. Rabim ga, res ga rabim. Pa ga dejansko ni. Po tem objemu je bilo vse po starem. On jetakrat ko se je šel zdravit alkohola, samo iskal razloge za to. In ni našel pravih. In ko mi je tri tedne nazaj očital, da mi ljudje plačujejo za to da ga jezim, da se spravljam na njega, da ga živciram. Vse to mi je pod nos zmetal na moj rojstni dan. Spet rojstni dan. Še eden rojstni dan je mimo. Kaj je bilo? Vsa družina pozabila name. Babica, stric, teta..mama…oče… Edino sestra. Sestra se je spomnila, in mi čestitala že zgodaj zjutraj. Če dobro premislim, sploh nočem nikoli praznovati rojstnega dne. To enostavno ni moj dan. V šoli sem sedela pri socialni delavki zato da sem ji razlagala zakaj nočem imeti otrok???! Pa to ni normalno. Enostavno sem ji rekla da si bom še mogoče premislila, da pač jih nočem met trenutno. Pa mi je zabila nazaj, da je drugače razumela..ampak vredu, če je tako, lahko grem. Ja normalno da sem rekla da je tako. Naj bi ji povedala vso tole zgodbo?? Po tej strani nočem otrok. Ne. Ne bom si dovolila da bi jaz delala take napake kot jih delajo moji starši. Po drugi strani…si želim enega otroka, ampak zato, da bi lahko staršem dokazala da lahko boljše vzgajam kot oni. To pa po moje ni pravi razlog. Sedajle pišem to zato, ker je spet prišlo do prepira doma. Oče z pestjo nad mano, jaz v sobo, ključ, računalnik, glasba, solze. To je to. Tako zgleda vsak vikend. Bi živeli namesto mene? Carpe diem? …Takšen dan? Ne bi, hvala!
